Naravna zdravilka s pomočjo rok odstranjuje energije v telesu, ki so povezane z boleznijo in blokirajo možgane. Ko so  energije odstranjene se lahko ponovno povežeta um in telo in oseba lahko normalno zaživi.

1. Prehodna nespečnost traja le nekaj dni. Vzroki zanjo so različne stresne situacije, npr. akutna obolenja, poškodbe, kirurški posegi, spalne navade partnerja, hrup, svetloba in drugi moteči dejavniki…
2. Kratkotrajna nespečnost traja največ tri tedne. Nastane npr. po smrti družinskega člana, po razvezi z zakoncem ali odhodu svojcev…
   Po odstranitvi vzroka ali po prilagoditvi na nove razmere se moteni spanec vrne v normalnega.
3. Kronična ali dolgotrajna nespečnost traja več kot tri tedne. Prizadeta oseba ne more zaspati, se večkrat zbudi, spanec je utrujajoč in ni dovolj krepčilen. To se dogaja vsaj trikrat na teden en mesec ali dlje.

Vzroki kronične oz. dolgotrajne nespečnosti:

• Čustvene motnje: depresija, strah, nervoza, žalovanje; raziskave so pokazale, da ima kar 90 odstotkov bolnikov, ki trpijo za depresijo, motnje spanja.
• Obolenja osrednjega živčnega sistema: Parkinsonova bolezen, Alzheimerjeva demenca in druge demence, ki lahko povzročijo, da takšni ljudje zmedeno tavajo sredi noči.
• Psihofiziološka nespečnost: za takšnega bolnika postelja ni več prostor za počitek in sprostitev, ampak večni boj z željo po spanju.
• Vnetje sklepov, želodčno-črevesne težave, bolezni sečil, obolenja srca in ožilja ter okončin.
• Starejši ljudje ponavadi jemljejo tudi več zdravil, ki lahko povzročijo motnje spanja.
• Zloraba različnih uspaval, zdravil za spanje ali hipnotikov. Uspavala delujejo podobno kot alkohol in zrušijo arhitekturo spanja. Globoke faze spanja izginejo in pojavijo se številna nočna prebujanja.
• Alkohol.
• Hormonske spremembe, ki nastajajo s starostjo.
• Genski vzroki.

Naravna zdravilka s pomočjo rok odstranjuje energije v telesu, ki so povezane z boleznijo in blokirajo možgane. Ko so  energije odstranjene se lahko ponovno povežeta um in telo in oseba lahko normalno zaživi.

Nočna mora

Nočna mora so sanje, ki so tako neprijetne, da se zaradi njih običajno vsaj delno zbudimo. Pojavljajo se v vseh življenjskih obdobjih, napogostejše pa so pri otrocih. Vzroki zanje so različni, povzročajo pa jih med drugim lahko tudi nekatera zdravila in travmatični dogodki.

Če se nočne more ponavljajo, je priporočljiva terpija, kjer se najprej analizira vsebino sanj in dogajanje v resničnem življenju, nato pa prične z reševanjem problemov, za katere se je izkazalo, da bi lahko bili vzrok za ponavljajoče se more. Druga metoda je konfrontacija preko lucidnih sanj, kjer se sanjač sooči s povzročiteljem neprijetnih dogodkov v mori.

Nočna groza

V nasprotju z nočnimi morami, ki se pojavljajo v REM fazi spanja, se nočne groze običajno pojavljajo v prvem ciklu globokega spanca oz. uro do dve po tem, ko človek zaspi. Človek, ki doživlja nočno grozo je lahko na videz buden (npr. sedi ali stoji na postelji, ima široko odprte oči in kriči), vendar v resnici še vedno spi. Če se v tej fazi slučajno zbudi, sanje takoj pozabi oz. se jih ne spomni. Kot nočne more so tudi groze najpogostejši pri otrocih, trajajo pa lahko od 5 do 20 minut.

Naravna zdravilka s pomočjo rok odstranjuje energije v telesu, ki so povezane z boleznijo in blokirajo možgane. Ko so  energije odstranjene se lahko ponovno povežeta um in telo in oseba lahko normalno zaživi.

Ljudje se namreč srečujejo z raznoraznimi bolečinami in tegobami, katerim zdravniki sploh ne morejo ugotoviti vzroka. Podobno je tudi z nespečnostjo ali kronično utrujenostjo. Naravna zdravilka odstranjuje bolečine in psihične težave s tem, ko pomirja in uničuje energije, ki divjajo v telesu. Prastari izraz za divjanje psihičnih oziroma duševnih bolečin (psihe = duša) je magija.

S tem ko se ljudje pomirijo, umirijo energije ter jih v sebi uničijo razbijejo “magične uroke”, saj psihične energije popustijo. Tako se ljudje prečistijo in pridobijo zdravilsko sposobnost samozaščite. Namreč šele pomirjena psiha je osnova pravilnega aktiviranja avtoimunskega sistema.

Naravna zdravilka s pomočjo rok odstranjuje energije v telesu, ki so povezane z boleznijo in blokirajo možgane. Ko so  energije odstranjene se lahko ponovno povežeta um in telo in oseba lahko normalno zaživi.

VPRAŠANJE:

VPRAŠANJE:

Ščitnica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Ščitnica (lat. Glandula thyr(e)oidea) je žleza z notranjim izločanjem(endokrina žleza) in leži v vratu pred sapnikom. Je metuljaste oblike in sestoji iz mešičkov, napolnjenih s koloidom, ki izločajo hormona tiroksin in trijodtironin. Ta ščitnična hormona uravnavata rast in razvoj, zvečujeta porabo kisika in bazalno presnovo ter posegata v metabolizem ogljikovih hidratov, lipidov in beljakovin. Pospešujeta tudi delovanje srca.

Kalcitonin proizvajajo tako imenovane kalcitoninske celice. Gre za hormon, ki je antagonist parathormona. Sprošča ga zvišana koncentracija kalcijevih ionov v krvi. Kalcitonin zavira aktivnost in nastanek novih osteoklastov, s tem zmanjšuje resorpcijo kosti, v ledvicah pa pospešuje izločanje kalcija in fosfatov ter znižuje koncentracijo kalcija in fosfatov v krvi.

http://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%A0%C4%8Ditnica

Leži v sprednjem spodnjem delu vratu pred sapnikom, njena oblika pa spo­minja na metulja – zgrajena je namreč iz dveh delov, ki sta povezana s tankim slojem tkiva.

Pri odraslem človeku tehta le deset do 20 gramov, njen premer pa je približno pet centimetrov (pri ženskah je navadno nekoliko manjša kot pri moških). Sestavljajo jo številni mešički, obdani s prepletenimi kapilarami, po katerih se prenaša jod, in tako prihaja do povezave med njim in ustreznimi beljakovinami.

Ščitnica izloča hormona T4 (tiroksin) in T3 (trijodtironin), katerih raven v telesu je nadzorovana. V krvi ju uravnava hipofiza, žleza, ki leži na lobanj­skem dnu. Ta uravnava tudi delovanje drugih žlez, na primer nadledvičnice, jajčnikov in testisov.

Za pravilno delovanje ščitnice morajo torej usklajeno delovati hipotalamus, hipofiza, ščitnica in beljakovine, ki vežejo njene hormone. Ščitnica je torej pomembna žleza, ki uravnava našo presnovo.

Pomen joda Za pravilno delovanje ščitnica potrebuje jod, element, potreben za sintezo njenih hormo­nov in vzdrževanje njene normalne velikosti. Odrasel človek ga na dan potrebuje 150 mikrogramov, nosečnice in doječe matere pa 200.

Ustrezen vnos joda med nosečnostjo je pomemben tudi zato, ker jod prehaja skozi posteljico v plod, katerega ščitnica deluje že v drugem trimesečju. Po porodu pa je za dojenčka edini vir joda za tvorbo ščitničnih hormonov jod iz materinega mleka. Jod se v obliki jodida hitro absorbira iz prebavil.

Približno deset odstotkov se ga nakopiči v ščitnici, 90 pa ga prek ledvic izločimo z urinom. Kadar nam ga primanjkuje, ga telo črpa iz ščitnice, kar vodi k motnjam v njenem delovanju. Za normalno delovanje ščitnice potrebujemo izredno majhne količine joda, vendar ga z normalno prehrano žal ne dobimo vedno dovolj, zato jo je priporočljivo obogatiti z morskimi ribami in sadeži, ohrovtom, koruzo, polnovrednimi žitaricami, jabolki in hruškami ter za vsakodnevno pripravo jedi uporabljati jodirano ali neprečiščeno morsko sol.

Deset gramov kuhinjske soli vsebuje približno 250 mikrogramov joda. Dnevni odmerek naj ne bi presegel šestih gramov, saj je ta količina dovolj za priporočenih 150 mikrogramov joda. S sodobno prehrano pa na dan povprečno zaužijemo tudi več kot deset gramov soli in tako seveda povečamo tudi vnos joda.

Zdrava ščitnica prepreči škodljive učinke velike količine joda, ki pa je nevarna za vse z motenim delovanjem ščitnice. Če je na primer povečana in vsebuje še avtonomno tkivo, se lahko zaradi večje količine joda na primer razvije njeno prekomerno delovanje.

Motnje delovanja te pomembne žleze

Kadar zdravnik posumi na kakršnokoli moteno delovanje žleze, nas pošlje na pregled krvi, s katerim določijo raven TSH v krvi. Če gre za spremenjeno obliko oziroma velikost ščitnice, pa nas napoti k tirologu. Poleg kliničnega pregleda opravi ultrazvok ščitnice, s katerim natančno oceni njeno velikost in zgradbo, dodatne laboratorijske preiskave in scintigrafijo ščitnice, s katero ocenijo delovanje posameznih področij v žlezi.

Če je potrebno, s tanko iglo odvzame tudi vzorec obolelega predela ščitnice. Z opravljenimi preiskavami postavi diagnozo in se odloči za ustrezno zdravljenje.

Nepravilnosti delovanja ščitnice sta navadno dve: povečano delovanje (hiperfunkcija) ali zmanjšano delovanje (hipofunkcija); bolezni ščitnice pa so navadno kronične. Ščitnica je žal dovzetna tudi za rakava obolenja, vendar je rak na ščitnici načelno ozdravljiv.

Prekomerno delovanje žleze

Hiperfunkcija pomeni, da ščitnica deluje povečano, lahko izloča preveč tiroksina, zaradi česar pride do nepravilnega srčnega utripa, povečanega bazalnega metabolizma, s tem pa je povezana tudi večja potreba po kisiku in večja proizvodnja toplote. Bolniki so navadno nervozni in tresejo se jim roke. V skrajnih primerih del žleze operativno odstranijo. Bolezensko stanje imenujemo hipofizni gigantizem.

Tudi hipertiroza je bolezensko stanje, ki ga povzroča prekomerno delovanje ščitnice, ki tvori preveč hormonov, posledica pa je obremenjenost tkiv s prekomernimi koncentracijami ščitničnih hormonov. Bolezenski znaki so predvsem posledica pospešenih presnovnih procesov. Njeno prepoznavanje ter ustrezno in pravočasno zdravljenje sta nujna, kajti če hipertiroze ne zdravimo, lahko trajno okvari številne organe in resno ogrozi naše življenje.

Medicinsko zdravimo ščitnico z zdravili, kirurško, način zdravljenja pa je tudi z radioaktivnim jodom, saj uniči preveč aktivno ščitnično tkivo. Pri drugih ščitničnih boleznih, kot sta avtonomno tkivo v ščitnici in golša, zdravljenje z radioaktivnim jodom običajno umiri hipertirozo in zmanjša golšo, redkeje pa povzroči hipotirozo.

Nekateri znaki prekomernega delovanja

• oslabljena mišična moč
• pospešen srčni utrip tudi v mirovanju, ki pogosto presega 100 udarcev na minuto
• motnje srčnega ritma
• visok krvni pritisk
• potenje in občutek vročine
• tresenje
• povečan tek in hujšanje hkrati
• motnje spanja
• pogosto odvajanje blata in driska
• nabrekle veke ter pordele in izbuljene oči
• preobčutljivost za svetlobo
• duševne motnje, kot so nemir, živčnost, depresivnost
• moten menstrualni ciklus

Zmanjšano delovanje žleze

Hipofunkcija pomeni, da ščitnica ne deluje dovolj. To je lahko posledica različnih dejavnikov: ni prisotnega hormona TSH, ki ga izloča hipofiza, vsebuje premalo joda ali gre za nepravilnosti v sintezi tiroksina.

Kadar je ščitnica premalo dejavna in izloča premalo ščitničnih hormonov, govorimo o hipotirozi, za katero oboleva približno pet odstotkov ljudi, pogostejša pa je pri ženskah in starejših ljudeh. Gre za znižano raven ščitničnih hormonov, kar povzroči, da se presnovni procesi upočasnijo, zato je tudi veliko različnih znakov bolezni. Ti so odvisni od stopnje pomanjkanja ščitničnih hormonov, trajanja hipotiroze pa tudi od subjektivnega zaznavanja težav.

Blago ali začetno bolezen pogosto odkrijemo naključno, saj običajno ne povzroča težav. Hipotirozo zdravimo z zdravili, in sicer z nadomeščanjem ščitničnega hormona tiroksina. Zdravljenje začnemo polagoma z manjšimi odmerki, saj bi večji lahko povzročili burne stranske pojave. Odmerek je pravilen, ko dosežemo primerno raven TSH. Bolnik jemlje zdravila vse življenje.

Za pomoč pri pripravi prispevka se zahvaljujemo mag. farm. Polonci Fiala iz Pomurskih lekarn in Društvu za pomoč pri obolenjih ščitnice Metuljčica.

Živa M. Brecelj / http://www.aktivna.si/zdravje/preventiva/scitnica_zleza_ki_uravnava_presnovo-26021@2.aspx
vir: Elle

Naravna zdravilka s pomočjo rok odstranjuje energije v telesu, ki so povezane z boleznijo in blokirajo možgane. Ko so demonske energije odstranjene lahko oseba normalno zaživi.

VPRAŠANJE:

VPRAŠANJE:

Kaj je epilepsija?

Epilepsija je ena izmed najpogostnejših nevroloških bolezni. Gre za bolezen, pri kateri se zaradi nenadne nepravilne dejavnosti možganskih celic (nevronov) pojavijo epileptični napadi. Ti se navzven kažejo na različne načine, odvisno od tega, kje v možganih je prišlo do nepravilne dejavnosti možganskih celic. Če se epileptični napad pojavi le enkrat, to še ne pomeni, da ima človek epilepsijo. Za epilepsijo je značilno, da se epileptični napadi ponavljajo.

Epileptični napad
Epileptični napad je eden od simptomov epilepsije, ki nastane zaradi nenormalnega izbruha električnih impulzov v možganih. Glede na mesto izbruha impulzov poznamo dve osnovni skupini napadov: generalizirane in parcialne.

• Generalizirani napadi: zanje je značilno, da nenormalen električni izbruh zajame celotno možgansko skorjo. Pri tej obliki napadov bolnik izgubi zavest (lahko tudi le za nekaj sekund), pojavijo se lahko mišični krči (krčenje rok in nog) in motnje mišičnega tonusa (nenadni padci).
• Parcialni napadi: nenormalni električni izbruhi so omejeni le na določen predel možganske skorje (epileptično žarišče). Za to vrsto napadov je značilno, da lahko potekajo brez motnje ali z delno motnjo zavesti (oseba je zmedena), pojavijo se lahko mišičnimi krči in motnje čutil (tipa, voha, sluha, vida). Če se nenormalni električni izbruh iz določenega predela možganske skorje nato razširi na celotno možgansko skorjo, govorimo o sekundarno generaliziranem napadu.

Kako pogosta je epilepsija?

V razvitem svetu se epilepsija pojavi pri 1 % prebivalstva. V svetu naj bi jo imelo 40 milijonov ljudi, od tega 6 milijonov Evropejcev. Ocenjujejo, da je danes v Sloveniji okoli 20.000 bolnikov z epilepsijo, na leto jih na novo zboli okoli 1000. Epilepsija se lahko pojavi v katerem koli starostnem obdobju, pogostost pri moških in ženskah je enaka. Najpogosteje za epilepsijo zbolijo mladi, pri več kot polovici bolnikov se bolezen razvije pred 18. letom starosti. Bolezen se pogosto pojavi tudi šele po 60. letu starosti.

Kaj povzroča epilepsijo?

Vzroki za epilepsijo so najrazličnejši, delež posameznih vzrokov je v različnih življenjskih obdobjih različen. Epilepsija lahko nastane kot posledica okvare možganskega tkiva zaradi nepravilnega razvoja možganov ali zaradi vnetij možganovine, poškodbe možganovine (ob porodu, v prometni nesreči), možganske kapi, zastrupitve oziroma čezmernega pitja alkohola ali jemanja drog (ali obojega hkrati), tumorjev. Epilepsijo lahko sprožijo tudi dolgotrajno preprečevanje spanja, hipoglikemija (nizka raven sladkorja v krvi), daljši ali močnejši telesni napor, nezadostna preskrba možganov s kisikom. Za nastanek epilepsije naj bi bila pomembna tudi dednost. Vendar je dednost zelo zapletena in raznolika, zato se epilepsija le malokrat prenaša s staršev na otroka. Pri marsikaterem bolniku lahko vzrok za bolezen ostane nepojasnjen.

Vir: http://www.ezdravje.com/si/zivcevje/epilepsija/

Epilepsíja je kronična nevrološka motnja, za katero je značilno spontano, neizzvano ponavljanje epileptičnih napadov.^[1][2] Epileptični napadi so praviloma kratkotrajni, prehodni znaki nenormalnega delovanja možganov, ki običajno spontano prenehajo.

Definicija epilepsije, ki jo je predlagala ILAE leta 2005, opiše epilepsijo kot bolezen, za katero je značilna trajna nagnjenost k epileptičnim napadom z vsemi nevrobiološkimi, kognitivnimi in psihosocialnimi posledicami; pri tem je za diagnozo potreben vsaj en epileptični napad.^[3] Po prejšnjem predlogu definicije sta bila za diagnozo epilepsije potrebna dva epileptična napada, ki sta se pojavila v časovnem razmaku vsaj 24 ur. Bolezen je štela za ozdravljeno po petih letih brez napadov.

Enkrat v življenju ima epileptični napad okoli 5% ljudi, epilepsijo ima v nekem življenskem obdobju približno 3% ljudi, medtem ko je prevalenca epilepsije (delež človeške populacije, ki ima sedaj epilepsijo) med 50 in 80 na 10.000 prebivalcev.^[4]

V Sloveniji ima epilepsijo med 10.000 in 15.000 ljudi. Pojavlja se približno enako pogosto pri moških in ženskah, pogostejša je v otroštvu in starosti kot v srednjih letih.

Epileptični napadi so si med seboj zelo različni. Oblika epileptičnega napada je odvisna od področij v možganih, ki jih epileptična motnja zajame. Epileptični napadi lahko potekajo brez motnje zavesti, naprimer le kot prehodni občutki ali krči v eni okončini, lahko z motnjo zavesti ko bolnik opravlja nekaj na videz smiselnega okoli sebe, vendar se na ogovarjanje ne odziva, ali s popolno nezavestjo, ki jo spremljajo tonični in klonični krči celega telesa.

V posameznih starostnih obdobjih se pojavljajo značilne vrste epilepsij. Med vzroki za epilepsijo v otroškem obdobju prevladujejo prirojene bolezni in predvsem v nerazvitem svetu okužbe, v obdobju mladostnika poškodbe in genetske okvare, kasneje tumorji možganov in v starosti možgansko žilne bolezni (posledice možganskih kapi). Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Epilepsija

Epilepsija

 Neplodnost je pogostejša, kot si mislimo. Ljudje ponavadi menimo, da bomo zlahka imeli otroke takrat, ko si bomo to želeli. Na žalost pa vedno ni tako, saj ima težave s plodnostjo več parov, kot bi mislili. O neplodnosti govorimo takrat, ko po enem letu rednih spolnih odnosov (dva do trikrat tedensko) ne zanosi. Možnost zanositve se s starostjo manjša, težave s plodnostjo pa ima že vsaka tretja ženska nad 35. letom. Zdrav par med dvajsetim in tridesetim letom, ki ima redne spolne odnose, ima vsak mesec približno petindvajset odstotkov možnosti za zanositev. Neplodnost je lahko primarna ali sekundarna (pred prvim otrokom ali po njem).

Podatki o številu neplodnih parov se med seboj razlikujejo. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima tovrstne probleme 5 do 8 odstotkov vseh parov v razvitih deželah in kar 30 odstotkov v razvijajočih. V Sloveniji ima težave z neplodnostjo približno vsak šesti par.
 
Približno v 30 odstotkih primerov je vzrok za neplodnost para pri ženski, v 30 odstotkih pri moškem, v 25 pri obeh, pri preostalih 15 odstotkih pa pravega vzroka ne poznamo, kar pa ne pomeni, da ga ni. Najpogostejši vzrok neplodnosti pri moškem je nezadostno število semenčic. Čeprav je potrebna samo ena, da oplodi jajčno celico, pa število semenčic, ki je manjše od 60 do 200 milijonov v enem semenskem izlivu, naredi spočetje manj verjetno. Pomembna je tudi kvaliteta semenčic, ki pa po nekaterih raziskavah v populaciji moških v zadnjem času upada. Vzroki so prekomerno onesnaženje, stres, uživanje drog, tobaka, alkohola. Vzroki neplodnosti pri ženski so najpogosteje: endometrioza (bolezen, kjer se tkivo, podobno maternični sluznici, pojavi izven nje), hormonske motnje ter neprehodnost ali slaba prehodnost jajcevodov.

Pri približno polovici neplodnih parov ženska kasneje zanosi, z biomedicinsko pomočjo ali brez nje, narašča pa odstotek parov, ki se zdravijo zaradi neplodnosti. Neplodnost je po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije bolezen oziroma simptom nekega bolezenskega dogajanja pri ženski, moškem ali pri obeh. Zdravljenje neplodnosti iz medicinskega vidika zajema različne možnosti, kot so terapija z zdravili, kirurški posegi, IUI (intra uterina inseminacija ali injekcija sperme v maternico, v primeru moške neplodnosti je možna tudi oploditev s semenom darovalca) ter IVF (In Vitro Fertilization ali zunajtelesna oploditev), ki se najpogosteje uporablja takrat, ko so bile izčrpane že vse druge možnosti, zajema pa približno polovico zdravstvene pomoči neplodnim. Zanimivo je, da je verjetnost uspešnosti postopka približno med dvajset in trideset odstotkov v enem poskusu, najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na uspešnost, pa je starost ženske. V Sloveniji zavarovalnica plača šest postopkov zunajtelesne oploditve, po deležu otrok, rojenih z biomedicinsko pomočjo, pa smo v evropskem vrhu. Po izkušnjah mnogih neplodnih parov pa so čakalne dobe še vedno predolge, tako naj bi bilo Mariboru trenutno na postopke zunajtelesne oploditve potrebno čakati eno leto, na pregled pa pet mesecev.

Vir: http://www.planet-lepote.com/odnosi_in_dobro_pocutje/zdravje/neplodnost#  in http://en.wikipedia.org/wiki/Infertility

Naravna zdravilka s pomočjo polaganja rok odstranjuje energije v telesu, ki so povezane z neplodnostjo in blokirajo organe. Ko so energije odstranjene lahko par noramlno zanosi in rodi zdravega otroka.

VPRAŠANJE:

Naravna zdravilka s pomočjo polaganja rok odstranjuje energije v telesu, ki so povezane z boleznijo in blokirajo organe. Zdravilka ima moč, da se energij loti na psihični ravni oz. v duševnosti in jih odstrani. Ko so energije odstranjene lahko bolnik normalno ozdravi.
Avtoimunska bolezen je bolezen, ki je posledica pretiranega odziva imunskega sistema na celice, lastne organizmu. Te celice imunski sistem namreč pomotoma prepozna kot tujek, ki ga želi uničiti, in zato pride do močnih vnetij, ki povzročijo okvare na prizadetem organu.

Imunski sistem je odgovoren za prepoznavanje in zaščito pred tujimi, potencialno škodljivimi snovmi, mikroorganizmi, virusi … Pomembno vlogo pri odzivu imunskega sistema imajo limfociti T, ki se v priželjcu »programirajo« tako, da tolerirajo celice, lastne organizmu. Ta prepoznava poteka preko tako imenovanega sistema MHC (poglavitnega histokompatibilnostnega kompleksa) – to so molekule, pripete na zunanji strani celične membrane. Limfociti T se sicer vežejo na molekule MHC, vendar se ob tem ne aktivirajo. V patološkem primeru, ko pa limfociti T ne prepoznajo kompleksa MHC kot telesu lastnega, se ob vezavi nanj aktivirajo in uničijo dotično celico. Pri avtoimunskih boleznih obstaja v organizmu skupina takšnih limfocitov T, ki nepravilno prepoznavajo telesu lastne celice in torej poleg prepoznavanja in uničevanja tujkov napadajo tudi celice organizma. Prizadeta so lahko različna tkiva ali organi; če gre ti patološki limfociti T prepoznavajo strukture, ki so bistvene za življenjske funcije, lahko ogrozijo življenje. Ker imunski sistem prizadet organ ali tkivo nenehno napada, slejkoprej le-ta izgubi svojo fiziološko funkcijo. Takšen kroničen proces oslabi celoten imunski sistem in organizem postane dovzetnejši za okužbe in vznik raka.

Imunski sistem neprenehoma napada takšno tkivo ali organ, reparacijski mehanizmi organizma pa ga skušajo čim učinkoviteje obnavljati. Če avtoimunske bolezni ne zdravimo, takšen proces praviloma poteka vse nadaljnje življenje oziroma dokler ni prizadeta struktura popolnoma uničena.

Danes med avtoimunske bolezni prištevamo približno 60 bolezni, ki prizadevajo razne organe. Nekatere so specifične za določen organ, druge so sistemske, torej razprostranjene po vsem telesu (npr. revmatoidne bolezni).

Med avtoimunske bolezni sodijo na primer: avtoimuna oblika hepatitisa, kronični gastritis, sladkorna bolezen, glomerulonefritis, bazedovka, Crohnova bolezen, multipla skleroza, revmatoidni artritis, …

Vzroki pojava avtoimunskih bolezni zaenkrat še niso pojasnjeni, zato zaenkrat vzročna terapija ni možna.

Avtoimunske bolezni za zdaj zdravimo le simptomatsko (zaviranje vnetja oziroma imunskega sistema). Avtoimunske bolezni zajemajo širok nabor različnih bolezni in so pri zdravljenju posameznih vključeni različni strokovnjaki (internisti, dermatologi, nevrologi, endokrinologi, …).

Glavni način terapije je uporaba imunosupresivnih zdravil (npr. kortizona) za zaviranje delovanja imunskega sistema. Poznani imunosupresivi izkazujejo številne in resne neželene učinki, zato poskušajo iznajti nova, učinkovitejša in varnejša zdravila. Nekatera novejša zdravila so že na trgu (npr. natalizumab pri multipli sklerozi) in delujejo bolj specifično. V večini primerov jih bolniki dobro prenašajo, vendar pa se, sicer zelo redko, pojavljajo zelo nevarni zapleti.

Avtoimunska (avtoimuna) bolezen je oznaka za nepoznane odzive organizma. Naravna zdravilka pomiri energije psihe in s tem imunski sistem korigira v pravo smer. Levosučne celice namreč postanejo desnosučne, kot je pravilno.

VPRAŠANJE:

Naravna zdravilka s pomočjo polaganja rok odstranjuje energije v telesu, ki so povezane z boleznijo in blokirajo organe. Zdravilka ima moč, da se energij loti na psihični ravni oz. v duševnosti in jih odstrani. Ko so energije odstranjene lahko bolnik normalno ozdravi.

Ljubosumnost je eno od najbolj razdiralnih čustev, ki se pojavlja predvsem kot odgovor na lastno negotovost, ko človek vstopa v odnos z drugimi osebami.

Kaj je ljubosumnost?

Ljubosumnost je kompleksno čustvo, torej sestavljeno iz več drugih, bolj elementarnih čustev. Zajema neugoden splet čustev, kot so strah, dvom, zavist, sumničavost in jeza. Doživljamo ga ponavadi v situacijah, ko ocenjujemo, da bi lahko izgubili pomembno osebo zaradi prisotnosti oziroma privlačnosti druge ali drugih oseb. Intenzivnost doživljanja ljubosumja in reakcija nanj je odvisna od stopnje samospoštovanja oziroma samozaupanja, gotovosti vase, zaupanja v druge, občutkov osamljenosti in samoobvladovanja ter predhodnih izkušenj s podobnimi situacijami ali dogodki.

Ljubosumnost se začne zgodaj

Ljubosumnost se kot čustvo razvije že v drugem letu človekovega življenja. Vezano je na odnos z mamo oziroma staršema in se pojavi takrat, ko je otrok s strani staršev deležen premalo pozornosti, ki je večkrat povezana predvsem z rojstvom sorojenca. Hkrati pa je ljubosumje v kasnejših obdobjih povezano z izkušnjami ljubezni v otroštvu. Takrat se namreč že ustvarjajo predstave o idealni podobi tistega, ki ljubi, hkrati pa se na te predstave lahko obesi tudi kakšna doživeta travma oziroma slaba izkušnja (npr. nezvestoba enega od staršev). Travma ob idealiziranih pričakovanjih do partnerja ali bližnjih oseb v te odnose prinaša izkušnjo neugodnih čustev strahu, sumničenja in jeze. Oseba sedaj pričakuje drugačen izid kot ga pozna iz pretekle izkušnje, ob tem pa seveda izbira podobno travmatizirajoče (ponavadi seveda manj zanesljive) partnerje, kateri naj bi s svojo zvestobo potrdili njeno ustreznost in s tem vrednost ter tako izničili travmo.

Ljubosumje kot začaran krog

Večinoma se takšna testiranja oziroma poskusi preseganja okvirov travme, ki potekajo na izven zavestnem nivoju, zapletejo v trajnejši krog sumničavosti v ljubezen. Vse več ljubosumja pripelje do vse večjega nezaupanja, preizkušanja in pritiska na ljubljene ljudi. Dostikrat drugi niso pripravljeni zdržati tovrstnih agresivnih zahtev po stalnem dokazovanju ter zapuščajo odnose. To pa je za ljubosumneža le znak, ki potrjuje upravičenost v sumničavost in ta v nadaljnjih odnosih postane še intenzivnejša. Hkrati s tem pa seveda vsaka zavrnitev poglobi prejšnje dvome v lastne občutke neustreznosti in negotovosti. Ti občutki ojačajo sum v druge, saj negotova oseba dvomi v to, zakaj naj bi jo takšna kot je, nekdo imel rad ter hkrati zahteva vse več potrditev s tem, da vse bolj intenzivno preverja ljubljeno osebo. Že najmanjša neskladnost z njenimi pričakovanji poglablja občutek ljubosumja ter zaradi grožnje po zapuščenosti mobilizira obrambna vedenja, ki pa so večinoma nekonstruktivne narave (zasledovanja, agresivnostni izpadi, stalna preverjanja ipd.).

Patološko ljubosumje

O patološkem ljubosumju govorimo takrat, ko to čustvo tako preplavi človeka, da povsem določa in usmerja njegov način življenja. Tako intenzivne oblike ljubosumnosti so večinoma povezane z bazičnim strahom pred zapuščenostjo oziroma zavrnitvijo, ki praviloma izvira iz otroških travm (npr. šibka, neustrezna navezanost s pomembnimi osebami kot so starši). Takšen v osebnost vtkan strah, žene posameznika, ki si je ustvaril intimno razmerje, v nenehno iskanje znakov, ki bi govorili o možnosti zapustitve. Ker je otroška travma zapuščanja tako intenzivna, si posameznik nikakor ne dopušča možnosti, da bi bil zopet zapuščen, saj ga je strah, da bi podoživel neprijetne občutke iz preteklosti in zopet ostal sam. Slednje občuti kot praznino, lastno neustreznost in izgubljenost v življenju. V takšnem stanju posameznik težko kontrolira svoje impulze agresivnosti ter jih lahko usmerja v druge (»ljubljeno osebo«) ali vase (samopoškodbena vedenja, alkoholizem, tesnobnost, depresivnost, samomorilnost ipd.). K tovrstnemu doživljanju in reagiranju pogosto pripomore tudi alkohol. Pod vplivom alkohola prihaja do popuščanja kontrole neugodnih impulzov, kar omogoča, da v miselni generator opitega, ki je imel v preteklosti izkušnje z občutki strahu pred zapuščenostjo, prihajajo ljubosumne misli in agresivnostni impulzi. Ob tem lahko pride do tako imenovane ljubosumne blodnjavosti, v kateri so reakcije opitega človeka lahko tragične zanj in njegovo okolico.

Razlike v ljubosumnosti

Poudariti je treba, da je določena mera ljubosumnosti povsem normalna in za človeka motivirajoča pri vlaganju v medosebni odnos. Večjih razlik v ljubosumju med moškimi in ženskami niti ni. Mogoče je opaziti nekoliko razlik pri sprožilnih faktorjih (pri ženskah je pomembnejši sprožilec lepota potencialne »tekmice«, pri moških pa moč oziroma seksualna ustreznost »tekmeca«) ter v tem, da moški tako kot za večino težav, ljubosumje večkrat zanikajo, ženske pa so ga pogosteje pripravljene priznati. Za nobenega od spolov pa ne moremo trditi, da je bolj ljubosumen. Ugotovljeno je tudi, da stopnja čustvene zrelosti, ki naj bi jo postopno pridobili z leti življenja, nekoliko omili ljubosumnost in nam pomaga pri obvladovanju občutkov negotovosti vase in druge. Pomembno je poudariti tudi vlogo tistih, ki jih ljubosumnež želi obdržati v odnosu. Določeni ljudje (predvsem tisti s t.i. teatralno osebnostjo) preizkušajo svoje partnerje in jih namenoma delajo ljubosumne, da bi glede na mero ljubosumja dognali stopnjo ljubezni partnerja. Tovrstni odnosi prinašajo veliko nevšečnosti in zapletov ter se večinoma ne obnesejo na daljši rok.

Koliko ljubimo sebe?

Ljubosumnost se veliko pogosteje in intenzivneje pojavlja pri ljudeh, ki v osnovi o sebi nimajo dobrega mnenja oziroma se ne »ljubijo dovolj«. Sum v lastne zmožnosti, lastnosti (npr. zanesljivost, vztrajnost, zvestobo, ljubezen ipd.) in dosežke prinaša negotovost vase. Ker se s tem sami težko spopadajo, saj to zahteva veliko psihične energije, neugodna čustva preusmerijo ali pripišejo drugim ljudem. Dvom vase tako preraste v dvom v druge, katere nato lažje kot sebe okrivijo za lastno neustreznost. Vendar se s tem ne poveča zadovoljstvo in ljubezen do sebe, saj so sumničenje le prenesli na druge, občutki neustreznosti pa so ostali oziroma so se z zapletenimi in ljubezensko sumničavimi odnosi še utrdili in poglobili.

Kako na kraj z ljubosumnostjo?

Če tudi pri sebi opažate neobvladljivo ljubosumje, ki vas pušča nezadovoljnega v življenju ali pa preizkušate ljubezen drugih z njihovim ljubosumjem, bi bilo priporočljivo poiskati strokovno pomoč pri psihologu ali za to usposobljenemu psihoterapevtu. Način tovrstnega doživljanja in vedenja vas vsekakor pelje v pogubo, kar se bo sčasoma vse bolj poznalo v vašem življenju in pripeljalo do raznih psihičnih težav (npr. odvisnosti, depresivnosti, tesnobnosti, motenj hranjenja ipd.). Področja, ki jih bo potrebno spremeniti oziroma predelati v procesu lažjega obvladovanja čustev ljubosumja so predvsem sledeča:

• Utrditev samopodobe, samospoštovanja in samozaupanja.
• Predelava travm zapuščenosti in osamljenosti.
• Uskladitev idealnih in realnih predstav o sebi in drugih.
• Odnos do telesne sheme in lastne spolne vloge.
• Predelava pomembnosti osebnih vrednostnih sistemov.

Vir: http://www.siol.net/trendi/trendi_plus/2008/05/ljubosumnost_ali_dvom_v_ljubezen_do_samega_sebe.aspx

Ljubosumje je tipičen primer divjanja duševnih energij in znak nezaupanja vase. Naravna zdravilka uniči energijo in ljubosumni se po seansah lahko pomiri in začne uživati tudi v lastni svobodi.

VPRAŠANJE: