Sladkorna bolezen - diabetes I, diabetes II

Naravna zdravilka s pomočjo polaganja rok odstranjuje energije v telesu, ki so povezane z boleznijo in blokirajo organe. Zdravilka ima moč, da se energij loti na psihični ravni oz. v duševnosti in jih odstrani. Ko so energije odstranjene lahko bolnik normalno ozdravi.

Sladkorna bolezen ali diabetes mellitus, pogosto samo diabetes, je stanje stalno zvišane ravni glukoze v krvi. Nastane zaradi pomanjkanja hormona inzulina ali zmanjšanja odzivnosti celic na njegovo prisotnost. Posledica tega je motnja v presnovi ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob.

Inzulin je hormon (kemijsko beljakovina), ki ga proizvajajo in izločajo celice Langerhansovih otočkov v trebušni slinavki. Inzulin se veže na receptorje v celičnih membranah in povzroči aktivni prenos glukoze v celico, kjer jo ta porabi v svojem metabolizmu. Kadar je privzem glukoze v celice moten, pride do povečanja njene koncentracije v krvi (hiperglikemija), posledica česar so različne komplikacije.

Poznamo več tipov sladkorne bolezni. Glavni trije so:

• tip 1: pomanjkanje inzulina zaradi zmanjšane produkcije v trebušni slinavki.
• tip 2: t.i. »odpornost proti inzulinu«, stanje, ko celice ne reagirajo na prisotnost inzulina in zaradi tega ne privzemajo glukoze
• prehodna hiperglikemija med nosečnostjo se pojavi pri okoli 4% nosečnic in lahko vodi v diabetes tipa 2

Tipična simptoma sladkorne bolezni sta poliurija - povečano izločanje vode iz telesa (uriniranje) in posledično polidipsija - huda žeja značilna za sladkorno bolezen. Dolgotrajnejše stanje zvišane koncentracije sladkorja v krvi (hiperglikemija) lahko med drugim vodi do poslabšanja vida zaradi sprememb v obliki očesne leče. Pri bolnikih, navadno tistih z diabetesom tipa 1, lahko pride do ketoacidoze - hudega porušenja homeostaze v telesu. Njeni simptomi so vonj sape po acetonu, hitro in globoko dihanje, slabost, bruhanje, bolečine v trebuhu in spremembe počutja (razdražljivost ali otopelost). Pri posebno hudih primerih lahko ketoacidoza vodi do kome in smrti.

Simptome sladkorne bolezni lajšamo z dodajanjem inzulina, pomembna pa sta tudi zdrav življenjski slog in nadzor nad krvnim pritiskom. Sama bolezen večinoma ni ozdravljiva, le diabetes tipa 1 v nekaterih primerih zdravijo s presaditvijo trebušne slinavke.

Po ocenah svetovne zdravstvene organizacije je v svetu približno 150 milijonov ljudi, ki imajo sladkorno bolezen oziroma diabetes. Po projekcijah te organizacije se bo ta številka do leta 2025 podvojila. Govorimo torej o epidemiji sladkorne bolezni, ki zaradi svoje narave in vzrokov nastanka kosi predvsem v najrazvitejših in najbogatejših državah razvitega sveta.

Žal položaj v Sloveniji ni nič bolj rožnat. Čeprav nimamo lastnih epidemioloških študij, ki bi dale natančnejše podatke o številu bolnikov, se lahko opremo na študije, ki so jih opravili v državah, primerljivih z našo. Potemtakem je pri nas približno pet odstotkov ljudi s to boleznijo, kar z drugimi besedami pomeni od 80 do 100 tisoč bolnikov s sladkorno boleznijo, od tega jih je več kot devetdeset odstotkov z diabetesom tipa 2. Natančnih ocen še tako obsežna epidemiološka študija ne more dati, ker se številke nanašajo zgolj na znane oziroma odkrite primere. Zdravniki ocenjujejo, da je neodkritih bolnikov v zgodnjih fazah bolezni verjetno vsaj še enkrat toliko. Ker število bolnikov povsod po svetu narašča, lahko enak trend pričakujemo tudi pri nas.
Sladkorna bolezen prizadene tako otroke kot odrasle, vendar te v znatno večjem odstotku. Otroci večinoma obolevajo za diabetesom tipa 1, ki je najverjetneje posledica virusne okužbe in posledično spremenjenega imunskega sistema, dedne obremenjenosti ali napačne prehrane. Odrasli, pri katerih bolezen odkrijejo na novo, obolevajo za diabetesom tipa 2, ki je predvsem posledica neustreznega življenjskega sloga, za katerega je značilna nepravilna in preobilna hrana, premalo telesne dejavnosti in razvade, kot sta kajenje in čezmerno uživanje alkohola.

Sladkorna bolezen je kronična bolezen, ki traja do konca življenja. Za zdaj jo lahko zdravniki z nadvse dejavnim sodelovanjem bolnika zdravijo in omejujejo njene zaplete, ozdraviti pa je še ni mogoče. Dolgotrajna sladkorna bolezen namreč prinaša številne zaplete; najpogostejši so na velikih in malih žilah, očeh, ledvicah in živčevju. Z napredkom medicine je nadzor nad akutnimi zapleti sladkorne bolezni že tolikšen, da je število hospitaliziranih bolnikov iz leta v leto manjše, to pa, žal, ne velja za pravkar naštete zaplete. Število teh iz leta v leto narašča. Pred nekaj desetletji, ko zdravljenje še ni bilo tako uspešno, tudi zapletov ni bilo, ker jih večina bolnikov zaradi smrti ni dočakala. Razvoj številnih pripomočkov za nadzor nad boleznijo je življenje sladkornih bolnikov podaljšal, a posredno povečal število zapletov. Zdaj sladkorni bolniki ne umirajo več zaradi akutnih zapletov sladkorne bolezni, marveč zlasti zaradi poznih zapletov na drugih organskih sistemih. Po trenutnih podatkih Mednarodne fundacije za diabetes je sladkorna bolezen na četrtem mestu med vzroki za smrt. Po nekaterih ocenah naj bi bila vzrok za približno 30 odstotkov vseh smrti.

Podrobnejša analiza stroškov zdravljenja osnovne bolezni in poznih zapletov pokaže, da spada sladkorna bolezen med tiste, ki družbo, predvsem njeno zdravstveno blagajno, najhuje obremenjujejo. Po ocenah znašajo stroški te bolezni od pet do deset odstotkov nacionalnega zdravstvenega proračuna.

Telo bolnika s sladkorno boleznijo ne tvori dovolj inzulina, oziroma se celice nanj ne odzivajo ustrezno. Inzulin je hormon, ki ga izloča trebušna slinavka in skrbi za pretvarjanje glukoze (krvnega sladkorja, ki se tvori v jetrih in nastaja, kadar uživamo sladka ali škrobna živila - ogljikove hidrate) v energijo. Pri ljudeh, ki nimajo sladkorne bolezni, inzulin pretvarja glukozo v energijo. Sladkorni bolniki v telesu ne proizvajajo dovolj inzulina ali so nanj odporni, zato njihovo telo glukoze ne more pretvarjati v energijo. Posledično imajo v organizmu stalno visoko raven glukoze oziroma zvišan krvni sladkor.
Koncentracija krvnega sladkorja se čez dan nenehno spreminja. Po obroku se poveča, nato se približno dve uri po njem vrne na prejšnjo raven. Normalna koncentracija glukoze oziroma krvnega sladkorja v krvi zjutraj na tešče je od 3,8 do 6,0 mmol/l. Dve uri po obroku ali pijači, v kateri so ogljikovi hidrati, vrednost naraste na 6,7 do 7,8 mmol/l. Normalna raven glukoze v krvi se po 50. letu postopoma zvišuje, predvsem pri ljudeh, ki se malo gibljejo.

Prvi znaki bolezni so povezani z neposrednimi učinki povišane glukoze v krvi. Ko vrednost glukoze v krvi naraste nad 9,0 do 10,0 mmol/l, se glukoza pojavi v urinu. Ko je raven glukoze še višja, ledvica izločajo več urina, v katerem je raztopljene veliko glukoze, ki se izgublja iz telesa. Človek s sladkorno boleznijo zelo pogosto odvaja velike količine urina, čemur strokovno pravimo poliurija, zaradi česar je vse bolj žejen in čedalje več pije (strokovno polidipsija). Ker z urinom izgublja glukozo, ki bi jo sicer pretvoril v energijo, hujša. Obenem s tem je vse bolj lačen, zato veliko jé (polifagija). Med druge znake, na katere mora biti človek pozoren, lahko uvrstimo še nejasen vid, zaspanost, slabost in slabša telesna zmogljivost. Bolniki z neurejeno sladkorno boleznijo se nagibajo k okužbam.

Znaki bolezni se pri tipu I pojavijo zelo nenadno in lahko hitro napredujejo do tako imenovane diabetične ketoacidoze. Ker kljub visoki količini glukoze v krvi večina celic glukoze ne more uporabljati brez prisotnosti inzulina, se usmerijo k drugemu viru energije. Takrat se začnejo razgrajevati maščobe in nastajajo ketoni, ki zakislijo kri. Govorimo o ketoacidozi. Opozorilni znaki so pretirana žeja in uriniranje, slabost, bruhanje, utrujenost in pri otrocih tudi bolečine v trebuhu. Dihanje je zelo globoko in hitro, saj skuša telo na ta način premostiti kislost krvi. Značilno za ketoacidozo je bolnikova sapa, ki ima vonj po acetonu. Pri ketoacidozi je potrebno zelo hitro ukrepanje, saj v nasprotnem bolnik v nekaj urah pade v komo.
Pri bolnikih z boleznijo tipa I lahko ketoacidoza nastopi tudi, če izpustijo odmerek inzulina, ob stresu, pri hujši okužbi, nesreči ali drugem resnem bolezenskem stanju. Ketoacidoza je pri sladkorni bolezni tipa I redka.

Če se sladkorna bolezen tipa I pojavi tako rekoč čez noč, se bolezen tipa II lahko razvija več let, ne da bi bolnik opazil, da je z njim kaj narobe. Znaki postanejo očitnejši, ko je pomanjkanje inzulina izrazitejše. Pogostejše uriniranje in žeja sta sprva blaga, nato se stopnjujeta. Če glukoza v krvi zelo naraste (čez 50 mmol/l), kar se lahko zgodi zaradi stresa ob okužbi, se ob obilnem uriniranju razvije hudo pomanjkanje vode v telesu. Dehidracijo spremljajo zmedenost, napadi krčev in zaspanost. V zadnji fazi se razvije tako imenovani diabetični neketotični hiperglikemično hiperosmolarni sindrom.
Tip I ali tip II?

Pri sladkorni bolezni razlikujemo med dvema tipoma: tipom I in tipom II ( vir Viva):”
Sladkorna bolezen tipa I

Za to obliko sladkorne bolezni zbolijo večinoma otroci in mladi pred 30. letom starosti. Kljub razširjenosti sladkorne bolezni za tipom I zboli le kakih pet odstotkov vseh bolnikov s sladkorno boleznijo. Sprva v telesu še nastaja neznatna količina inzulina, pozneje pa ne več. Ti bolniki potrebujejo takojšnje zdravljenje z inzulinom, ki traja vsak dan do konca življenja.
Strokovnjaki menijo, da na razvoj bolezni tipa I vplivajo dejavniki iz okolja, denimo virusna okužba ali prehrana v zgodnjem otroštvu, ki spremenijo imunski sistem. Ta uniči lastne celice beta v trebušni slinavki, ki so najbolj odgovorne za tvorbo inzulina. Pomembna je tudi dedna obremenjenost, čeprav v manjši meri kot pri bolezni tipa II.

Sladkorna bolezen tipa II

Pri tem tipu trebušna slinavka še vedno tvori inzulin, včasih celo več kot pri zdravih, vendar se v telesu razvije neodzivnost tkiv za inzulin, kar povzroča sorazmerno pomanjkanje inzulina. Čeprav se lahko pojavi kadarkoli, je najpogostejša po 30. letu in s starostjo narašča. Debelost je glavni dejavnik tveganja za razvoj sladkorne bolezni tipa II. Bolezen se pogosto pojavlja družinsko.”

Naravna zdravilka že v prvi seansi uravna krvni sladkor. Podobno je ob dnevih s seanso, če se bolnik doma razburi, se  sladkor zviša. Gre za zapleteno bolezen, kjer je nujna vztrajnost bolnika, da dosledno sodeluje pri seansah.

VPRAŠANJE:

ZUNANJE POVEZAVE:

• Zveza društev diabetikov Slovenije
• Članek o sladkorni bolezni
• Oddaja RTV Slovenija Z vami - Sladkorna bolezen